Danes bi res nujno rabila nekoga za pogovor, da bi se mu lahko zjokala in povedala. Pa seveda ni takega nikjer. Očitno sem nekje falila. Veliko ljudi je okoli mene, pa me nihče ne vidi in sliši. Vsi mislijo samo, kako mi je fajn. Ma tudi to je nekaj, da ne vedo, da mi je hudo. Ampak da bi imela samo enega prijatelja, tudi ne bi bilo slabo. Edini, ki me sicer razume je mož, ampak on včasih enostavno nekaterih stvari ne more razumeti. Je pač drugačen. Njemu se zdi to, kar mene teži, brez veze. Itak.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 21 Okt 2016 10:06