Meni je pomagal čisti popolni ignore. Človek se je hotel dobivati in razčiščevati in se pogovarjati še ne vem koliko časa. Najprej sem nasedala na njegove fore in se dobila z njim, vedno na nevtralnem teritoriju in vedno sva se lepo razšla. In potem spet iste stvari. Ko sva mogla četrtič iti čez vse in analizirati vsako minutko kaj je šlo narobe ipd sem dojela, da to dela samo zato, ker se hoče z mano dobiti. Potem sem nekaj časa odgovarjala samo na njegove smse in to ga je pripeljalo do tega, da se je pripeljal pred mojo hišo in tam stal več ur in zahteval, da pridem ven. Takrat sem šele dojela, da tega ne bo konec, če bo od mene še kar dobival odziv (pa četudi je bil odziv samo ta, da sem na sms odgovorila da se z njim nočem dobiti).
Nekaj časa je bilo še hudo, spravil se je na mojo družino in prijatelje. Vsem sem povedala, da naj ga ignorirajo in naj mu nič o meni ne povejo. Tudi jaz sem ga blokirala na vseh socialnih omrežjih, nehala odpisovati na smse (pošiljal mi jih je vsako uro) in maile (po 2-3 na dan), nisem odgovarjala na klice (telefon sem samo stišala, ampak nisem prekinila, tako da je njemu v slušalko zvonilo, tudi po 10x na dan). Takrat sem si tudi nabavila solzivec in si nisem sama nikamor upala, ker se je znal prikazati kjerkoli. Ko je bil še kdo z mano je iz razdalje gledal, ko sem za trenutek ostala sama se je približal. Tako da sem pač vsem povedala, kaj se dogaja, čeprav me je bilo zelo sram. In so razumeli in me v javnosti niso pustili niti za trenutek same (tako družina, kot prijatelji). Po nekaj tednih je počasi nehal z vsakodnevnim nadlegovanjem, po nekaj mesecih so se nehali maili, po približno dveh letih se pa še vedno kdaj pojavi na kakšni prireditvi, na kateri ve, da bom (službeno). So pa tudi sodelavci obveščeni o njegovem dogajanju, ker se je prikazal tudi pri meni v službi, in ko ga zagledajo, se me držijo ko klop :) Potem da mir. Ko ga vidim, se delam, da ga ne. Kot da je tam zrak. Brez pozornosti, brez pogleda.
Pri takih pacientih deluje resnično samo IGNORE. Pa da ne boste rekli da če nisem videla teh znakov prej: skupaj sva bila manj ko en mesec, ko sem opazila, da z njim nekaj ni vredu.
Nekaj časa je bilo še hudo, spravil se je na mojo družino in prijatelje. Vsem sem povedala, da naj ga ignorirajo in naj mu nič o meni ne povejo. Tudi jaz sem ga blokirala na vseh socialnih omrežjih, nehala odpisovati na smse (pošiljal mi jih je vsako uro) in maile (po 2-3 na dan), nisem odgovarjala na klice (telefon sem samo stišala, ampak nisem prekinila, tako da je njemu v slušalko zvonilo, tudi po 10x na dan). Takrat sem si tudi nabavila solzivec in si nisem sama nikamor upala, ker se je znal prikazati kjerkoli. Ko je bil še kdo z mano je iz razdalje gledal, ko sem za trenutek ostala sama se je približal. Tako da sem pač vsem povedala, kaj se dogaja, čeprav me je bilo zelo sram. In so razumeli in me v javnosti niso pustili niti za trenutek same (tako družina, kot prijatelji). Po nekaj tednih je počasi nehal z vsakodnevnim nadlegovanjem, po nekaj mesecih so se nehali maili, po približno dveh letih se pa še vedno kdaj pojavi na kakšni prireditvi, na kateri ve, da bom (službeno). So pa tudi sodelavci obveščeni o njegovem dogajanju, ker se je prikazal tudi pri meni v službi, in ko ga zagledajo, se me držijo ko klop :) Potem da mir. Ko ga vidim, se delam, da ga ne. Kot da je tam zrak. Brez pozornosti, brez pogleda.
Pri takih pacientih deluje resnično samo IGNORE. Pa da ne boste rekli da če nisem videla teh znakov prej: skupaj sva bila manj ko en mesec, ko sem opazila, da z njim nekaj ni vredu.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 14 Jun 2016 15:45