Starševski čvek • Re: Skos mislim na drugega

Ko te spodnese, nima veze z ljubeznijo. Hormoni ponorijo marsikomu tak pri 40+/- in potem to nekaj časa traja. Meni se je vleklo deset let. Zaciklaš še v noro fizično in mentalno strast. Goriš. Razum odpove. Ko delaš z razumom, trpiš. Običajno je noro, je gugalnica adrenalina, poživilo, da te premetava. Podnevi in ponoči. Šele ko je najhuje popustilo, sem se z veliko muko toliko zbalansirala, da sem si uspela postaviti okvirje. Pred tem bi skočila kar na glavo nekam, imela otroka, zmešana, obsedena. Mož je trpel, ampak potrpel. Zdaj sem nazaj, ne morem reči, da sem srečna ali nesrečna, ne prej in ne sedaj. S tistim, ki me je tako zasukal, ne bi imela harmoničnega zakona, če bi šla, bi danes bila sama. Pogrešam pa še zmeraj občasno kri, ki kar brbota od vretja. In še to, ko se spustiš na ta tobogan, ne veš, kam boš odfrčala pri pristanku na tla. Poznam jih nekaj in v bistvu smo vse nazaj. In vsi naši so na nek način vedeli, vendar o tem ne govorimo. Zdaj po petdesetih se zna zalomit pa dedcem. Če se mojemu bo, sem prepričana, da bo šel, ker zamera v globini duše je ostala, čeprav bi trpela in potrpela, da ga spusti. Enako bi bilo obratno, če bi najprej njemu spodmaknilo tla. Takrat tudi jaz ne bi razumela in bi prej kot slej šla.