krkavče napisal:
Seveda, se strinjam, skoraj v celoti. Ampak ti (in jaz) govoriva o strokovni pomoči a la Hospic, kar je v današnji družbi, ki ne pozna več pomena žalovanja, samo nadomestek za nekdanjo zdravo pamet, črnina eno leto in je takoj jasno, da človeka nimaš kaj siliti k nejoku ali celo smehu. Nekateri tu pa bi jo poslali k psihiatru, češ da je nenormalna.
Ne strinjam (oz. bi imela veliko za povedat o tem) pa se v delu, kjer moža opravičuješ češ da je on drugače doživljal. Ima vso pravico drugače doživljat, nima pa je pravice brcat, ko je ona na tleh. Preberi malo višje zgodbo mame, ki je izgubila otroka, pa ji je Mož stal ob strani (četudi on ni isto doživljal), in je hitro jasno, da gre za normalno prebolevanje izgube. Hospic v tem primeru samo nadomešča odsotnega moža.
In ja, seveda oba rabita pomoč. Ampak dvomim, zelo dvomim, da se ta mož zaveda, da jo rabi. Družino v bistvu ruši on, ne ona. Kot so zgoraj že rekli, kaj bo tak mož, če bi moral ženo negovati dlje časa, ker bi zbolela? Ali če bi se zgodilo kaj hujšega?
V takih primerih se jasno pokaže, ali si človek ali si poden od človeka.
Jasno pa se pokaže tudi, da je družba zgubila kompas kar se smrti, izgub, žalosti tiče. Nujnost večne sreče in mladosti, pa tako malo vedenja o čustvih, žalovanju, smrti - povsem naravnih stvareh. Zato rabimo "strokovno pomoč", pa je ne bi, če bi poslušali lastno telo. In če bi drugim dovolili isto.
Ne govorim o hospicu - ga ne poznam. Vem pa da so društva, ki lahko pomagajo (tu so mišljene tudi informacije), da mama pride do pravega psihoterapevta. Oprosti, če sem slabo razumljivo napisala. Predvsem je potrebna psihoterapija. In ne čisto vsaka pomoč. Seveda je pa dobro, da morda sreča še nekoga, s podobno izkušnjo. Ampak ptorebna je pa taka prava strokovna pomoč. Tudi mamica ki je januarja izgubila dvojčke, bi jo nujno potrebovala. Ampak na žalost je v Sloveniji že mentaliteta tako škodoželjna, medicinska oskrba v smislu psihološke oskrbe pa - ma lahko rečemo, da je ni. V marsikateri drugi državi bi mama takoj v porodnišnici dobila ure psihoterapije ali vsaj ure psihologa. Pa ni to isto kot naši klinični psihologi.
Ker zavedati se moramo, in to ni nihče tukaj poudaril: otroka starši nikoli ne prebolijo! Lahko pa predelajo zadevo, da jo lažje sprejmejo. In tukaj ti strokovna pomoč pomaga in nič druga. Ker strokovna pomoč ni to, kar mi ljudje drug drugemu po nekem občutku pomagamo, ampak gre za pomoč.
Ne opravičujem moža! Ker ga nimam za kaj - pravim samo, da ga NE OBSOJAM. Ker ne poznam njegove zgodbe. Sicer ne najdem dela, da bi naj mož nad mamo izvajal fizično nasilje - če ga, potem tukaj ni za debatirat, ampak za pristojne službe. Kar se pa konfliktov tiče: se pa tukaj jasno pokaže, da ne ti, ne marsikdo drug nima določenega znanja o psihologiji človeka.
Ni samoumevno, da ljudje, ki so skupaj v neki slabi situaciji, so drug drugemu PSIHIČNA opora - kar bi mamica rabila. Tukaj nimaš prav, da bi moral vsak mož dajati oporo in stabilnost ženi: morala bi jo drug drugemu (kar tale mama vrniti opore ne more, torej ta varianta odpade), ali pa v primeru kot je avtorica, ko sama ne zmoreta - poiščeta pomoč.
Veš, ne moremo vedeti, kdo je res izzival opisane situacije. Zato ne bom sodila nikogar. Poudarjam pa še enkrat - potrebujemo obe plati. In narobe je kogarkoli obsojati, kot da mi nikoli ne vzkipimo. V takih težkih situacijah pa ljudje izgubijo kontrolo hitreje kot običajno in to je čisto normalno (tu odgovarjam še eni drugi komentatorki). Ni prav, da se zmerjata, da drug drugega krivita (kar delata oba). Da v taki situaciji pride do očitanja krivde - je normalno. Ker smo ljudje, ki občutimo prizadetost, ki okrivimo druge. Občutki so normalni. Besede so lahko hitro izrečene ... Edino česar ne smemo opazovalci narediti je, da kogarkoli krivimo kot črnega hudiča, drugega pa peremo krivde kot belega angela. Ni črno belo.
In o tem govorim. Da je situacija šla predaleč - najverjetneje nehote. Če jima je prej vse laufala (noben odnos ni popoln), pomeni, da so sedaj vsi na preizkušnji osebno in medsebojno. S tem ni nič narobe, ampak tukaj je treba naprej prav ravnati. Se pogovoriti, sploh o konfliktih, se opravičiti (tudi za svoje zadeve).
Kar pa človek, kot je dotična mama, ne more sam. Ona nosi trenutno preveliko bolečino in bi bilo od nas neodgovorno zahtevati, da sama rešuje to. Kar ji pa večina tukaj svetuje. Ker so očitno pozabili, kako je, ko ne moreš trezno misliti zaradi čustev. Niti tega ne smemo zahtevati od moža. Ker ne vemo, ali je že prebolel. Moški nasploh ne pokažejo preveč čustev. In zna biti tista eskalacija ravno dokaz, da oba nista sposobna sama predelati izgube in paziti, da zaradi tega odnos ne bo razpadel.
Zato govorim o nujnosti strokovne pomoči. Ni nujno seveda, da se žalovanja ujemajo in se odžaluje na enak način. Ampak strokovna pomoč je bila izumljena ravno zato, da se reši ljudi pred propadom posameznika ali odnosov. Nihče v tej zgodbi verjetno ni sposoben še objektivno gledati na celo situacijo - kajti samo na ta način se da to rešit.
In tukaj oba rušita. Tudi ona lahko zruši. Ne smemo si domišljati, da smo ženske kaj večvredne kot moški. Predvsem zaradi preobčutljivosti avtorice in pa premalo izražanja njenega moža. - To je kombinacija, ki pare brez večjih problemov ločuje.
Žalovanje ob pomoči strokovne pomoči (tu ni strokovna pomoč mišljena v narekovajih, ampak dejanska psihoterapija) ni neklaj česar bi se morali izogibati. Ampak kot že zgoraj omenjeno: slovenska mentaliteta, in pa naš slab odnos do psihoterapije v Sloveniji je pač poguben za večino. In tu ne gre za to, da se ne bi dopuščalo žalovanja ipd. kar ti pišeš. Samo o tem bi bilo preveč za napisat, pa se mi trenutno ne da, saj obstaja dovolj legitimne literature (pa ne to tista literatura, ki je poletno branje).
Pa naša družba ni izgubila kompasa, izgubili smo ga posamezniki. Po drugi strani pa moramo razumeti tudi, da se ljudje razvijamo, in nismo več na stopnji živali. K čemur pa spada tudi vodenje osebnih odnosov in odnosa do samega sebe na neki drugi ravni kot pri živalih in prejšnjih stopnjah človeštva. Je bolj zakomplicirano. In danes si človek pač zna pomagati kot si nekoč prej ni. Enako je to pri strokovni pomoči ob žalovanju. Včasih smo pustili, da je vsak ostal dobesedno sam. Ampak če greva analizirati, bova ugotovili, da se je takrat (pa še danes pri ljudeh in narodih s slabo oskrbo strokovne pomoče) pri ljudeh samo nabiralo in nabiralo. Tudi v Sloveniji bi bila mentalna slika veliko boljša, veliko manj določenih slabih situacij bi se dogajalo, če bi mi kot narod bili bolj naklonjeni strokovni pomoči. Tako pa vsakega označimo, da je nor, samo zato ker rabi strokovno pomoč. Seveda, dokler ni prepozno. Potem bi ga pa najraje zaprli v ustanovo, mu vzeli kake pravice ali dolžnosti ...
In potem smo še nasilni do svojega naroda. Namesto da bi poskušali napredovati, pa nazadujemo. Ampak ni to tema ...
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 20 Sep 2016 23:21